Se spomniš tistih ponesrečenih osnovnošolskih ali srednješolskih poskusov učenja nepravilnih glagolov, novih besed ali kakšnih slovničnih pravil? Ko sedenje, nepretrgano gledanje v zvezek in dolgočasno branje vseh tistih zgoraj naštetih zadev ni imelo prav nobene koristi? Še dobro, da v odraslem življenju za kaj takega nimamo časa! 😉
Ko razmišljam o tem obdobju svojega življenja, sem srečna, da sem vztrajno ohranjala svojo kreativnost, učenje na izletih, da sem našla pomočnika (Sergio zna popestriti učenje) in da se včasih s skupino tečajnikov odpravim tudi na tečaj italijanščine med konji. 🙂
Konji so zanimive in čuteče živali. Od malih nog sem jih občudovala in ko je nekoč na tečaj italijanščine prišla Irena, so postali del mojega življenja, vanj vnesli številne dogodivščine in pomembnih spoznanj glede učenja in učnega procesa. Na lastni koži sem ugotovila, da še tako zaspanega študenta zbudijo in ga pospremijo v akcijo. Il cappuccino a cavallo je eden od tistih posebnih jezikovnih tečajev za vse, ki imamo radi konje. Te zanima, kako poteka?
Brez učilnice ne gre. Tam se pripravimo: utrdimo znanje besedišča na temo človeškega telesa, prehrane, obnašanja, družine in sorodstvenih vezi, načinov gibanja … Da ni preveč enostavno, vaje začinimo z rabo preteklika in nepravilnimi glagoli (ja, tudi s tistimi, ki navadno povzročajo težave :-)). Nato vse to prenesemo v svet konjev. Izkazalo se je, da je ta način učenje več kot zanimiv.
Po teoriji sledi praksa! Pri konjih in s konji. Lipicanci Irene Gubina so veličastni! Irena je tudi brez konjev prav forte*. S konji pa je še bolj forte*! Razvila je svoj način treninga: skozi premišljen trening brez uporabe brzde vodi konja, da ohranja odzivnost, senzitivnost in individualno osebnost, pridobi lahkotnost, pretočnost in moč gibanja pod težo jahača. Njeni konji so umirjeni, prijazni in izjemno čuteči. Irena trenira svoje konjiče z motivacijo in podobno se odvijajo tudi tečaji: brez prisile, z zabavo in pozitivno spodbudo.
Ko je bila Irena pred leti tudi učenka na tečaju italijanščine, sva našli kar nekaj podobnosti v najinih načinih učenja. Skozi leta se je iz te naveze razvilo zanimivo poslovno sodelovanje in preučevanje učinkovitosti metod učenja brez prisile – tako konj kot ljudi. 🙂
Ja, takšni smo bili po tečaju Il cappuccino a cavallo. Drži, da slika pove več kot tisoč besed! Po zamejsko: bili smo forte* kontenti! 🙂
Skozi interakcijo s konji smo ponovili in osvojili nove besede in jih preizkusili v praksi: skozi pravilni pristop do konja, čiščenjem, sedlanjem in za konec še z ježo vrhunsko učene kobile. Konji so bili nepozaben razlog za ponovitev in usvojitev novih besed, vezanih na človeka: od karakterja, opisa telesa, prehrane, družine, z vsemi glagoli gibanja v sedanjiku in pretekliku, pa tudi prihodnjiku, ker se bomo h konjem zagotovo še vrnili.
Il cappuccino a cavallo je eden od tistih tečajev, ki ogreje srce!
* Forte je del moje zamejske identitete. 🙂 In za lažje razumevanje, zakaj je bila izkušnja na tečaju Il cappuccino a cavallo tako forte, je nujen še ta dodatek: Irena s kobilo, ki je na zgornjih slikah, nastopa na predstavah po Sloveniji in brez brzde izvaja figure visoke šole dresure in je s tem pristopom med redkimi v Evropi. Takšna izkušnja se enostavno ne more zgoditi za vsakim vogalom…